KLUB REALNEGA AIKIDA CELJE

Iztok Praprotnik, 3. dan

Morda je malo nenavadno, da o predstavitvi mojstra pišeš v prvi osebi ampak tako se mi je zdelo najenostavneje. Saj veste, da je o sebi najtežje pisati in kaj hitro se ti lahko zgodi, da v takem pisanju postaneš samovšečen, kar pa ni moj namen, zato sem bom omejil zgolj na dejstva o moji Aikido poti. Začelo se je v pomladi 1981. leta, pravzaprav skoraj ne namenoma. Želel sem znova začeti z treningom juda, ki sem ga prekinil, pa sem zašel na trening Aikida takratnega trenerja in vodnika Boga Cerinška. Moji začetki so bili povezani z mojstrom Ljubomirjem Vračarevičem pri katerem sem postal mojster 1986. leta. Kontakti in učenje pa so se 1989. izgubili.

Delno zaradi razpada države v kateri smo takrat živeli, delno tudi zaradi večje naklonjenosti našega trenerja Boga Cerinška k japonskim mojstrom ("Fantje, znanje je potrebno zajemati prav iz izvira" je dejal), domnevno pa tudi zaradi razkola, ki je nastal med, v začetku še sodelujočih mojstrov, Vračareviča in Shimiza.. Sledilo je obdobje TEN-DO-RYU Aikida, bi lahko rekel. Treniranje in učenje pod mojstrom Kenji Shimizom 8.DAN iz Tokia in njegovi organizaciji, ki je imela privržence zlasti v Nemčiji, mi je prinesla najprej verifikacijo mojstrskega pasu 1995. leta in nato še podelitev 2.DAN stopnje 1998. leta. Zaradi dobrega sodelovanja z nemško Ten-Do zvezo se je mojster Shimizu odločil, da bo za razvoj Aikida v Sloveniji skrbel gospod Klaus Krueger. Učenje klasičnega (Ten-Do) Aikida je pod njim potekalo v Sloveniji cca. 5 let in v tem času smo organizirali nekaj njegovih seminarjev, ki so bili tudi v Celju. V letu 2000 sta se tudi mojstra Shimizu in Krueger »sporekla« kar je pomenilo, da se je bilo treba odločiti pod katerim mojstrom bomo trenirali. Zaradi že dolgoletnega dobrega sodelovanja smo se odločili za gospoda Kruegerja, kar pa je pomenilo, da smo na nek način obrnili hrbet gospodu Shimizu, našemu dotedanjemu učitelju. Prestop v novonastalo nemško zvezo pod vodstvom gospoda Kruegerja in sodelovanje z njim mi je prineslo 3.DAN stopnjo. Še zmeraj smo trenirali klasični Aikido, ki pa je, tudi zaradi starosti gospoda Klausa, izgubljal na »oštrini« in prišli smo v situacijo, ko se nam je zdelo, da gospod Klaus, žal, ni imel več kaj dodati k svojemu učenju. Nastopilo je prelomno leto, ko smo se odločili za korenite spremembe v iskanju nečesa drugega, bolj učinkovitega .

V letih 2002 in 2003, ko so se razmere v bivših jugoslovanskih republikah kolikor toliko normalizirale smo sledili kolegom iz Maribora (Realni Aikido Klub Maribor) in mojstru Pavlu Forjanu –Pajotu 4.DAN (tako ga namreč kličemo), ki je že prej začel iskati kontakte pri mojstru Ljubomirju Vračareviču. Ta je, od ločitve z mojstrom Shimizom, ustvaril svojo borilno veščino imenovano REALNI AIKIDO, o kateri pa smo že spregovorili par besed. Obnovili smo v bistvu stare pretrgane vezi in po nekaj seminarjih je bilo jasno, da je to tisto kar smo iskali. Ob pomoči Pajota in njegove neizmerne volje in predanosti tej veščini (kar sicer vztrajno dokazuje že zadnjih skoraj 25 let), ki je mimogrede postal s potrditvijo g.Vračareviča tudi odgovorna oseba za širjenje Realnega Aikida v Sloveniji in Avstriji, kar mu je prineslo podelitev 4.DAN (moji malenkosti pa verifikacijo 3.DAN stopnje), smo začeli vnašati elemente realnega Aikida tudi v naše treninge. Ni se bilo težko navaditi na nov sistem, ker je v bistvu podoben ostalim stilom Aikida, vendar je kljub temu drugačen, predvsem pa izredno učinkovit. Smer razvoja se vidi tudi v pridružitvi klubov iz Ptuja, Ljubljane in Murske Sobote s katerimi smo v ustanavljanju Zveze klubov realnega Aikida (ZKRAS), ki bo delovala v sklopu zveze WCRA iz Srbije in Črne Gore.

Iztok Praprotnik

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Uroš Jezernik, 1. dan

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Domov